Proverbs 8

8. Poglavje

1Ali ne kliče modrost in razumnost ne zaganja svojega glasu? 2Na vrhu višav pri cesti, na razpotjih stoji, 3na strani vrat, ob izhodu mesta, pri vhodu v duri vpije, govoreč: 4Vas, možje, kličem in glas moj je do sinov človeških. 5Umejte, o preprosti, previdnost, in neumni, srce vam bodi razumno! 6Čujte, ker vzvišene reči bom govorila, usta svoja odprem, da oznanim, kar je prav. 7Kajti resnico govoré usta moja in gnusoba je ustnam mojim krivica. 8Pravične so vse besede mojih ust, nič ni skrivljenega ali spačenega v njih. 9Jasne so vse razumnemu in ravne njim, ki pridobivajo umnost. 10Sprejmite nauk moj in ne srebra in znanje rajši nego izbrano zlato. 11Zakaj boljša je modrost od biserov, in vse, kar si more kdo želeti, se ne more enačiti ž njo. 12Jaz, modrost, prebivam s previdnostjo in imam pri sebi spoznanje dobrih sklepov. 13Strah Gospodov je sovražiti hudo; napuh in prevzetnost in hudobno pot in usta, spačenostim vdana, jaz sovražim. 14Moj je svét in zdrava pamet, jaz sem razumnost, moja je moč. 15Po meni kraljujejo kralji in vladarji določajo pravo. 16Po meni vladajo knezi in plemenitniki in vsi sodniki zemlje. 17Ljubim tiste, ki mene ljubijo, in kateri me zgodaj iščejo, me najdejo. 18Bogastvo in čast sta pri meni, blago stanovitno in pravičnost. 19Boljši je sad moj nego zlato, prečisto zlato, in kar donašam, je boljše nego izbrano srebro. 20Po poti pravičnosti hodim, posredi stezá postavnosti, 21da dam onim, ki me ljubijo, stalno blago v dediščino in napolnim njih zakladnice. 22Gospod me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj. 23Od vekomaj sem postavljena, od začetka, pred početkom zemlje. 24Ko še ni bilo brezen nobenih, sem bila rojena, ko še ni bilo nobenih studencev, polnih vodá; 25ko se niso še bile pogreznile gore na zemljo, preden so bili griči, sem bila rojena; 26še ni bil ustvaril zemlje ali polja, ne začetka prahu vesoljne zemlje. 27Ko je pripravljal nebesa, bila sem tam, ko je odmerjal krog na brezna površju, 28ko je zgoraj utrjal nebesni oblok, ko so izbruhnili brezna studenci, 29ko je morju postavljal meje, da vode ne prestopijo njegovega ukaza, ko je stavil zemlji podlago: 30tedaj sem bila pri njem kot delovodja in veselje njegovo vsak dan, igrala sem pred njim vsak čas, 31igrala sem si na naseljeni zemlji njegovi, in veselje mi je bilo bivati pri otrocih človeških. 32Zdaj torej, sinovi, poslušajte me; ker blagor njim, ki se držé potov mojih! 33Čujte pouk in bodite modri, in ne odklanjajte ga. 34Blagor človeku, ki me posluša, ki čuje pri vratih mojih vsak dan, ki pazi na podboje duri mojih! 35Kajti kdor zadobi mene, zadobi življenje in prejme milost od Gospoda. 36Kdor pa greši zoper mene, dela silo duši svoji; vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt.